Je možno, da postaneš odvisen od gibanja?

Odvisnost od gibanja oz. športa ne moremo metati v isti koš, kot recimo zasvojenost s cigareti, mamili itd. Ampak po drugi strani, pa če te kaj zasvoji, brez enostavno ne gre, pa če se še tako prepričuješ, da to ni res!
Zase lahko rečem, da pravzaprav ne vem, kako bi se mi življenje odvijalo brez športa. Nekaj let je že tega, odkar me je le ta popolnoma zasvojil. Brez gibanja enostavno ne gre, tako lahko rečem, da je pravzaprav kolesarstvo moj »lifestyle«.

vrtojba-2007-016.jpg

Pravzaprav lahko mirno zatrdim, da sem neke vrste odvisnež od njega. Kako bi si pa sploh lahko drugače razlagal naslednje stvari, ki se mi dogajajo ob dnevih lenarjenja. Takrat namesto, da bi si malce spočil in oddahnil, je moje počutje na dnu. Pravzaprav čutim bolečine v mišicah, boli me glava, sem popolnoma raztresen. Ponavadi se sprašujem ali sem mar zbolel, ampak zdravilo za to niso nobena zdravila, temveč le narava in občutek svobode na kolesu, ko z lahkoto premagujem klančke. In to ne za pol ure, kot bi marsikdo predstavljal, pravzaprav lahko povem, da pišem ta članek po opravljenih 140km na kolesu. Tako, da zgoraj napisano o odvisnosti od športa mora biti povsem na mestu, drugače si sam tega ne vem razložiti. Zato me ne razumite narobe, ampak to kar si mogoče, kdo ki mu je še do trgovine težko, mislijo o nas, ki smo neprestano v gibanju velja tudi v obratni smeri. Tako recimo jaz razmišljam, pa kako za vraga je lahko kdo tak čuden, da lahko cel dan poležava pred tv ali na plaži. Meni bi se sigurno zmešalo od dolgčasa.

Zakaj, nas šport povsem zasvoji? Vprašanje na katerega do sedaj še nisem našel odgovora, ki bi me zadovoljil. Kakšno veselje in uživanje je to, če se moraš matrat. Ampak začuda eni najdemo veselje prav v tem. Pravzaprav sem to področje celo raziskoval, saj so bili pravzaprav motivi in smisel ukvarjanja s športom glavna tematika moje diplomske naloge. Ta je sicer zajemalo stil življenja kolesarjev, vendar lahko po mojem mnenju zadevo tudi posplošimo. Tako lahko govorimo o posebnih, drugačnih vrednotah ljudi, k jim šport pomeni nekoliko več od večine ostalih ljudi. Športniki iščejo srečo, zadovoljstvo, samega sebe, svojo osebnost in njeno potrditev. Požvižgajo se na ustaljene norme in opravljajo družbeno potrebno le zato, da lahko zadovoljijo svoje želje. Tu ne gre le za zastrupitev, gre za stil življenja.

Mirno pa lahko zatrdim, da odvisnost od športa prinaša več pozitivnih kot negativnih posledic, medtem ko za druge vrste odvisnosti to ne moremo trditi.

En lep športne pozdrav!

  • Share/Bookmark
 

21 komentarjev na “Je možno, da postaneš odvisen od gibanja?”

  1. Nataša pravi:

    Definitivno se strinjam s teboj, joj kako pogrešam prijeten napor po dobro opravljenem plezalnem dnevu, pa čeprav imam kašno modrico po kolenu več, pa še kaj,…evo že čutim vpliv abstinence ;)

  2. Borut pravi:

    Šport je moj način življenja od 5 leta,sedaj rekreativno prej pa 20 let aktivno profesionalno,sedaj pa tako kot avtor kolesarim,in tudi slabo vreme me ne zaustavi tako da komaj čakam uro 5 ko končam službo potem pa veselo na kolo narediti par km(80 približno)

  3. Peter pravi:

    Tud men je fajn na kolesu, ampak ob suhem vremenu.

  4. Blaž pravi:

    jz smm star10 let in sem močneše posave samo men e ustavi nič ali je hladno ali toplo ali voče usedem se na kolo in pre ovzim do 30 učsih tudi po 60 km to mi ni nič saj spijem na kanci 0,5 vode in to je to tako da rekreacija ni nič skodljivega rad vozim kolo če prav se peljem po 60 70 km ampak kaj ni me strah jaz uživam če sm doma sedim samo pred tv in računalnikom naj bol sem jezen ko zunaj dežuje in skoraj znorim drugače pa če bi rad zvedel kaj več v meni dodaj na msn blazy.m@hotmail.com ali x fire bazek96 skype celjan3

    Kolestarjene in motorji so moj LIFESTYLE

  5. Blaž pravi:

    peter dodaj me na msn blazy.m@hotmail.com

  6. Blaž pravi:

    pa res plis plsi plis vsi me dodajte

  7. minnie minnie pravi:

    ja, tudi jaz sem opazila, da lahko od športa postaneš odvisen. To vidim pri svojih starših, pa tudi jaz sem že imela obdobje, ko sem nujno, vsak vikend morala za en cel dan v gore. Počasi pa se bom nalezla tudi kolesarjenja od svojih domačih.
    Pri vsem tem ”matranju” gre za to (govorim zase), da si na koncu blazno zadovoljen sam s sabo in z občutkom, da si nekaj naredil zase. Sprošča se ti hormon sreče, prav tako kot pri čokoladi in ljubezni, samo da po kolesarjenju ni občutka krivde, ki nastopi po 100g milki :)

  8. Blaž P pravi:

    Mislim da tukaj ne gre samo za kolo ampak občutek kaj vse sem/si danes prevozil in to brez kakšne pomoči (bencinski motor). Zato mi ni težko trenirati v obdobju “baze” ker se sam seb ne morem na čudit kje vsesem danes bil in to s kolesom.

  9. chef chef pravi:

    A veš da jaz komot dva meseca ležim na hrbtu :)

    No, potem pa tudi mene zagrabi abstinenčna kriza… Včeraj nisem mogel zavrniti povabila za izlet na Storžič. In ker se mi ne ljubi več gonit bicikla, bom najbrž začel laufat.

    Kako je nekdo raje debel in zdolgočasen, mi pa tudi ni jasno.

    In najbolj debilno vprašanje je: “Kako se ti da bicikl gont?”

  10. kwa-te-briga pravi:

    mA OK
    STRINJAM SE STEBO

  11. Triatlon pravi:

    Kolo, tek in plavanje……………..zasvojen do konca. Celo na šihtu med malco grem raje plavat v bližnji bazen, kot pa, da bi še eno uro zabil na stolu……………..psssssssssss pa ne na okol govorit :) .

  12. Blazz Blazz pravi:

    chef : jaz pa to vsakega biciklista vprašam. :lol: hehehe

    pa sem športen tip, ampak koles nikoli nisem maral. fuzbal, odbojka, kakršnekoli igre z žogo in vse vrste rekreacije..tek, vaje za moč. vse paše. razen kolesarjenja. pa košarke.

    ubistvu sta košarka in kolesarjenje edina športa oz načina rekreacije ki se ju ne dotaknem. kar ne pomeni da ne navijam :)

    bicikla pomoje nimam že od nekje 4 razreda OŠ… če se zapeljem u trgovino in nazaj..max 3 kilometrčke. več pa gotovo ne :)

    ja no,vsakemu svoje.

  13. Tina pravi:

    Se popolnoma strinjam z avtorjem. Ni ga lepšega, kot vsesti se na kolo in gasa po cestah. Ali pa po gorskih potkah…
    Je pa res, da je to odvisnost. Telesna. In seveda tudi psihična. Tako abstinenčno krizo, kot jo opisuje Samo, doživljamo predvsem rekreativci in športniki vzdržljivostnega tipa. Kar je po svoje tudi logično. Telesni napor je za organizem stres ( ali pozitiven ali negativen je odvisno od doziranja, intenzivnosti in še česa) in temu primerno se slednji tudi odzove nanj, med drugim tudi s povečano in spremenjeno količino hormonov. Vsi ste že slišali za “hormone sreče”. No, ti se pospešeno izločajo med naporom, začeli naj bi se nekje po 15 – 20 minutah ( vzporednica z vzdržljivostnimi aktivnostmi). No, in če se telo navadi na vsakodnevni napor in seveda tudi hipofiza, žleza, ki ta hormon izloča, potem pa gibanja kar naenkrat ni več, se zgodi “abstinenčna kriza”. Za stimulacijo žleze, da izloča optimalno količino hormonov, je kar naenkrat potreben večji dražljaj. ( npr. 10 km teka pri povprečni hitrosti 4 min/km)
    Lahko pa ima tukaj prste vmes tudi pretreniranost in z njo povezana žleza ščitnica, ki zaradi prevelika napora zmanjša izločanje hormonov( tiroksin). Pri dnevu ali par dneh mirovanja pride to še bolj do izraza in počutje se poslabša.
    Poleg teh hormonskih vidikov jih obstaja še veliko glede telesne odvisnosti od športa. Pri psihični pa se seveda dogaja nekaj povsem drugega. Samo, psihična odvisnost od športa ( telesno odvzamem)pa je zelo blizu vsem vrstam odvisnosti. ( Nekaj v življenju človeku manjka…) Te pa, če so nezdravljene, vodijo večinoma vse v isto smer. Še vedno mislim, da nobena odvisnost ni dobra ali boljša od ostalih, pa naj bo od športa, drog, spolnosti…
    Obstaja meja med veliko ukvarjanja s športom in med odvisnostjo. In mislim, da bi vsak pri sebi to začutil, in tudi začuti, vendar se potem večina raje slepi…
    Za konec naj povem še, da popolnoma podpiram ukvarjanje s športom, tudi za nekatere “noro” kolesarjenje vsak dan po 2,3 ure. Vendar naj bo nekje meja. To človeku ne sme postati point življenja. Lahko je njegov lifestyle. Ne pa point.
    Zanima, me, kaj mislite o tem.

    Lepe športne pozdrave!

  14. rider pravi:

    You can upload and share your rides on http://www.monsteride.com

  15. chef chef pravi:

    Nekaterim se res utrga.

    Bistvena razlika je po mojem v tem, kako gledamo na rekreacijo. Če gledamo nanjo kot na užitek v vožnji ali pri teku, je to zdravo.

    Vse več pa je rekreativcev, ki bolj kot okrog sebe pogledujejo na pulzmeter, merijo vate, štopajo čase, vagajo količino skuhan e pašte itd.

    To je po mojem bolno. Do neke mere seveda pogledamo rezultate, tudi na kakšno tekmo gremo, sploh nekdanji tekmovalci, ki smo nekako ostali deformirani.

    Če je pomemben samo še rezultat, je pa to slabo.

    @Blazz: Potem bi lahko tudi jaz vse spraševal kako se jim ljubi fuzbal igrat. Jaz se tega tudi pritaknem ne. Neumno vprašanje, skratka.

  16. Lenuh007 pravi:

    Pozdrav!

    V poletnih tednih, ko ni predavanj, se vsedem na kolo vsak dan oz. vsak drugi dan. Kljub (vcasih) veliki utrujenosti me preveva zadovoljstvo. Saj to ni nic nenavadnega, saj se ob sportni aktivnosti poveca izlocanje hormonov, med drugim tudi endorfinov.

    Pri sebi sem tudi opazil, da ce kolesarim v casu “sieste”, povecam popoldansko storilnost. Ce pa se po kosilu ulezem za 1 urico, se zbudim se bolj utrujen in potem potrebujem se 2 uri da se spravim k sebi.

    Po pravici povedano; nic kaj radostno ne pricakujem novega studijskega obdobja. V LJ nimam kam kolesa skrit, pa se urnik je totalno studenstki :) ) Bomo pa laufali.

    Srecno!

  17. keda keda pravi:

    uf, to pa ste po komentirali. Torej se, kot vidim strinjate, da lahko od športa postaneš odvisen.

    Tina: se strinjam da ta vrsta zasvojenosti prizadene bolj športnike vzdržljivostnega tipa. Posledično seveda lahko nastopi preutrujenost, ki te lahko popolnoma izčrpa. Vse to bom poskusil opisati v enem izmed naslednjih člankov.
    V tem članku pa sem mislil predvsem na psihološko (predvsem motivacijo) plat športnega udejstvovanja, pri kateri praviš da obstaja razlika med lifestyle in pa pointom življenja. S tem se vsekakor strinjam.

    Chef: slednje si dobro opisal, da je nekaterim, ki imajo šport za rekreacijo postal point v življenju. To da pikolovsko skušaš posnemati vrhunske športnike (ki delajo samo to in nič drugega) res ni več šport za užitek..
    Tekmovalci pa sploh niso tako rezultatsko deformirani, kot bi si mislil, vsaj take sem dobil rezultate raziskave. rezultat ponavadi ni najbolj pomemben.
    Aja, ne verjamem ti da bi lahko 14dni skupaj ležal.

    Glede drugih športov, pa sam ne podcenjujem nobenega športa, kot to izražajo nekateri. Vsako t… ima pač svoje veselje, jaz pravim.

  18. chef chef pravi:

    K sreči se lahko rekreiram tudi leže :P

  19. Samo Rauter » Objave » Treniraš preveč, pa vseeno misliš da je premalo! pravi:

    [...] Tema tega članka bo utrujenost oz. tudi preutrujenost. Ta problem več ali manj pesti predvsem športnike, ki radi trenirajo. O tem sta se razpisala tudi že Blaž* ter Marko*. Sam pa k temu dodajam, da si je včasih težko [...]

  20. Mateh pravi:

    Tako recimo jaz razmišljam, pa kako za vraga je lahko kdo tak čuden, da lahko cel dan poležava pred tv ali na plaži. Meni bi se sigurno zmešalo od dolgčasa.

    Tole je zakon in resničen stavek!

  21. Samo Rauter » Objave » Jesnesko zatišje, ali res? pravi:

    [...] je nihče ne more vzet. Ob vsem pa imam še službo športnega pedagoga na OŠ, ter dejstvo, da sem zasvojen s športom, ter da o tem pravzaprav z mano ne gre zgubljati besed, saj vsak dan, ko ne migam je zame zgubljen [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !