Končana serija dirk z gorskimi kolesi za pokal Alpe Adria 2007

 ”Vzpon” na Višarje  je že več let zadnja postaja serije dirk z gorskimi kolesi za pokal Alpe Adria. V letošnjem letu je bilo na sporedu šest dirk, po dve dirke v Sloveniji, Italiji in v Avstriji. Na žalost prav nobena izmed tekem ni bila v koledarju UCI, zato včasih konkurenca ni bila najmočnejša. Zakaj sem napisal včasih, predvsem zato ker se tu in tam začuda tudi na teh dirkah pojavi kakšen izmed zares dobrih gorskih kolesarjev. Sam se sprva nisem nameraval udeleževati celotne serije , ampak sem si potem po dobrem začetku premislil. Ostaja pa nekaj, kar vsekakor moram omeniti, in to je tudi črna pika serije AA, to je zagotovo sama organizacija tekmovanj. Tako recimo letos ne vemo ali sploh bodo uradni rezultati tekme v Bohinju. Posledica tega je seveda, da še ni rezultatov celotne serije. Moja predvidevanja so taka,da je zmagovalec v članski kategoriji postal Italijan A.Fontana.. Moj klubski kolega Lenart Noč je verjetno 3 (mogoče celo 2. ). Sam pa sem skoraj zagotovo zasedel skupno 4. mesto. Uradni rezultati bodo nedvomno objavljeni na uradni strani, ampak vprašanje, ki se postavlja je, kdaj se bodo pojavili?
Začel bom malce drugače, kot ponavadi in sicer pri zadnji tekmi, razlog tega je predvsem v dejstvu da lažje opisuješ stvari, ki se jih bolj spominjaš. Čisto moje osebno mnenje je, da je to ena najlepših tekem z gorskimi kolesi nasploh. Na začetku kakih 15km razgibane trase v okolica Trbiža, se konča z zelo zahtevnim vzponom (6km in 950m višinke razlike) na 1760m visoko smučišče Monte Lussari oziroma Višarje. Pred samim začetkom tekmovanja me je nedvomno presenetilo dejstvo, da so se na štartu pojavili tekmovalci profesionalne ekipe Fulldynamix, ki so na koncu tudi zasedli prva tri mesta. Ampak mene to ni popolnoma nič obremenjevalo, saj je realnost pravzaprav taka, da smo jih videli »le« na štartu, kasneje smo se morali pač sprijazniti in voziti svojo dirko. Ne vem, kaj je bilo tokrat, ampak za razliko od večine dirk sem bil tokrat na začetku povsem brez moči, ampak tekom potem sem tekom dirke le nekako ujel svoj ritem. Ampak prav zanimivo je bilo, da v samem vzponu, čeprav je bil dokaj težak ni prišlo do kakih razlik med samimi tekmovalci. Skoraj po pravilo je bilo, da kakor si prišel pod vzpon tako se je tudi končalo, kljub zahtevnosti vzpona. Sam sem večino vzpona vozil v skupini z dvema Italijanoma (eden izmed njiju je bil Fontana, drugega nisem poznal). Na koncu sem, kljub nepazljivosti v zadnjih metrih, kjer sem se že videl na tleh nekako končal pred obema in končal na 8. mestu v kategoriji Elite. Še enkrat velja povabilo na to dirko, saj je na koncu ves trud poplačan, s prelepim ambientom na vrhu vzpona.

Teden dni prej pa se je odvijala že prej omenjena tekma v Bohinju, z ne prav sodobno progo, kar sta na svojih blogih opisovala že Nina ter Borut. Le to je sestavljal en makadamski vzpon ter cikcak spust po smučišču (filmčel tega spusta, avtorja zigaK). Sam sem dirko odpeljal povprečno (8.mesto), ampak seveda najbolje kar sem danem trenutku bil sposoben. Štart* in začetek je bil kar vzpodbuden, ampak potem mi je šlo vse slabše, na koncu pa je vse začinil še dež v zadnjem krogu, ki je spust po smučišči spremenil v pravo drsališče. Na srečo sem se v cilj pripeljal brez padca. Začimba vsega pa je bil še mraz v cilju, skratka da si le ne bi premislil in Bohinja zapustil z lepimi spomini.

Po obeh dirkah v avgustu, se sedaj za opis preostalih moram vrniti v mesec maj in april. Uh, kje je že to, pa še če me spomin ne vara sem bolje počutil v tistem obdobju. Zadnjo nedeljo v maju je bila na sporedu dirka v Afritzu* v Avstriji. Ta da je bil nekaj posebnega. Od doma sem odšel zavoljo 25 stopinj v kratkih hlačah in natikačih, razmeram primerno seveda. Ampak glej ga hudiča, pridem tja in dež kot, da bi iz škafa zlival pri le 11 stopinjah. Sam pa seveda le v natikačih. O kolesarski opremi raje ne bi izgubljal besed. Seveda je bila potem tema pogovorov, ali naj raje bom kar v avtu do štarta, ali se naj le spravim na kolo. Dirko bom ohranil v spominu tudi po tem, da smo morali ogromno preteči, saj je bila proga speljana večinoma po travnikih, ki pa zaradi blata. nekako niso bili prevozni. Na koncu pa še to, da je dirko dobil Avstrijec, ki pa baje sploh štartati ne bi smel. Ne spomnim se več natančno, kaj je bil razlog. Sam sem končal na 7. mestu.

Še teden dni prej pa je bilo popolno nasprotje tistemu v Avstriji, v italijanski Gorici* je bilo »le« kakih 35 stopinj, in prav lep sončen 2km vzpon takoj po štartu. Ampak preostali del kroga pa je bil prav lepo speljan po ozkih potkah tamkajšne »trim« steze. Med samo dirko sem doživel, saj se več ne spomnim. Po moje je bilo kakih pet padcev, na enem sem jo kar hudo skupil, saj sem bil na kar rdeč od krvi. Ampak počutje pa je bilo odlično, dirko sem končal na 5. mestu. V naslednjih dneh pogled na moje noge, ni bil za v kakšno modno revijo.

Preostali dve dirka bom zgolj na kratko omenil, saj spomin ni več svež. Prvi teden v maju sem v Hermagorju na dirki z zelo strmimi vzponi (skupno je zneslo kar 1500m vzpenjanja) končal na 7. mestu. Dirko je začinil tudi veter, ki je na ravnem odseku proge bil v nadlego prav vsem. Zadnja dirka, katero bom omenil in hkrati prva v seriji je bila v slovenski Gorici, natančneje v Vrtojbi*. Na tej dirki se je še čutila svežina in kolikor se spominjam sem celotno dirko prevozil brez kakršnihkoli težav in jo končal na 5. mestu. Za zanimivost bom dodal Polarjev graf obeh tekmovanj, zanimiv je predvsem višinski profil.

vrtojba.jpg hermagor.jpg

Tako z opisom sem le prišel do konca, bilo je skoraj  tako naporno kot na vseh teh dirkah. Skratka če pogledam nazaj mi nekako ni žal, da sem se bil del te serije, razen če človek pomisli na finančno plat, ampak to je že del druge debate.

dsc_0059.jpg

 

Aja pa še to, hvalabogu da imamo par zanesenjakov, ki spremljajo in urejajo internet stran mtb.si, . Tam lahko v kolikor vas ta šport zanima najdete marsikaj.

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Končana serija dirk z gorskimi kolesi za pokal Alpe Adria 2007”

  1. chef chef pravi:

    Fajn ste tole napedenal.

    Ampak v Bohinju pa ni bla niti dve sezoni enaka proga, se mi zdi, haha.

    A v Gorici je še vedno enaka kot nazadnje, ko smo po enih štengah med drugim skakal? Me je pa takrat taka driska navila, da sva šla potem s punco samo še na izlet po Krasu in domov, haha.

  2. keda keda pravi:

    Ne proga v gorici je bla čisto na drugem kraju, lepša. Ne tako dolg krog kot tam.

  3. Insomniac Insomniac pravi:

    Višinski profil je res zanimiv, skoz gor in dol :) Morm punco vprašat, če kaj ve kje ste vozili (je iz tistih koncev, Gorica), pa se še sam zapeljem po vaših sledeh.

  4. tomo pravi:

    Višarje in Langenlois: dve najbolj butastih dirk, kar sem jih vozil. In na oba prizorišča sem se na pobudo trenerja celo vračal.

    Višarje so res dirka z gorskimi kolesi, do gorskokolesarske dirke ji pa še manjka kakšen spust. Nikoli več. :) Raje grem peš gor, ker na vrhu je res lepo.

    V Bohinju je bila prve dve sezoni skoraj enaka proga – enkrat je bil štart Pod Skalco, enkrat kar na vzponu do koče nad Skalco.

  5. ZigaK pravi:

    Tudi jaz sem prišel na tekmo na Višarje z mnenjem da bo to pač en klasični vzpon. Pa je bilo daleč od tega, vsaj prvi del. Se moram kar strinjat s Kedo da je res lepa dirka, sploh glede na to kaj sem si jaz mislil pred štartom. Vzpon je pa čisti matr :twisted:

  6. Jure pravi:

    Ja nimaš kaj. Pozdravljeni izgubljeni. Zgleda da se moramo na blogih dobivat, ker v realnem življenju ne gre :)

    No Keda, Zalar in ostali kako?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !