Zimski triatlon – čuden ter hudičevo naporen šport.

Mislim da se večina tako kot sem se tudi sam, ko sem prvič  zaslišal to besedo, vpraša pa kaj za vraga je pa spet to za en šport.  Za triatlon v časopisu  na zabavnih  straneh lahko preberemo,  da je to šport, ki so si ga izbrali cigani oz. roma (da ne bo kaj narobe) , ko so peš prišli na kopališče se malo skopali in nato odšli s kolesom domov. Sicer si dislipline ne sledijo v tem vrstnem redu ampak vseeno. Kaj pa bi lahko rekli za  zimski triatlon, da s kolesom prideš na smučišče in tečeš okrog tako dolgo, dokler si ne “sposodiš” smuči in odtečeš z njimi domov. Torej  športna disciplina, kjer smo na začetku tekli, nato vozili kolo ter na koncu še tekli na smučeh. Da je vse bolj zanimivo se vse to dogaja  po progi za smučarski tek, skratka vse po snegu.

 

Pravzaprav se je res smiselno vprašati, kaj se mora prepletati človeku po glavi, da se loti zvečer pod lučmi, pri -10 stopinjah, take preizkušnje. Na to vprašanje žal nimam odgovora. Vem pa da je 6km teka  v snegu po kar razgibanem terenu. 8 km kolesarjenja prav tako po snegu, ter 8km smučarskega teka po svoje zanimiva ter  tudi zelo zelo naporna preizkušnja.

Torej kolega Iztok, sedaj triatlonec po profesiji, ki je imel že od lani to izkušnjo (sicer ne vse po snegu) me je prek kakim mesecem poklical, če bibil pripravljen iti na ta zimski tritlon. Zakaj ne, sem si mislil. Vendar bolj se je bliižal datum, bolj so se začeli pojavljati dvomi, ali naj sploh grem. Lahko potrdi, da sem mu naštel kar nekaj iz trte zvitih odgovor, da se ne bi lotila tega. Ampak se ni dal, na koncu pa še rekel, če sva že štartnino plačala, pa le morama iti. OK, sem rekel zadnji zvečer.

Torej ob 17 uri že v temi smo začeli s tekom in to tako hitro, da mi je kmalu postalo jasno, da to ne bo na easy. Ker če je tekma, se pač gre v smrt, ni kalkuliranja. Torej tek po ratrakirani progi je v prvem krogu še šel, ampak potem v naslednjih dveh krogih pa je postajalo zaradi ugrezanja vse bolj zanimivo in spotikajoče. Boljše, da kasnejšega kolesarjenja po takem snegu, sploh ne omenjam. Hitrosti kolesarjenja, zaradi tega niso bile zavidanja vredne, ampak so bili zato številni padci, bolj prijetni za tekmovalce. Na tem mestu se res lahko pohvalim, da sem se parkrat sicer komaj izognil padcu, ampak padel pa nisem in to mislim, da predvsem zato, ker sem danes na podstrešju našel gume za sneg (dobil sem jih za nagrado, ampak sem takrat bil 100%, da jih res nikoli ne bom uporabljal). Torej 8km kolesarjenja po snegu in ne preveč dobri vidljivosti je nekako še minilo.  Nato menjalni prostor in obuvanje čevljev, ki so mi med tem časom zmrznili. Niti slučajno ni lahko dobiti gor pomrznjene tekaške čevlje še posebej, če to želiš narediti čimhitreje. Sotrpin Iztok je pred kolesarnjenem, zaradi tovrstnih težav pozabil rokavice na tleh, in nato veselo pri -10 nadeljaval brez rokavic. Povsem mu verjamem, da mu ni bilo prijetno, po moje ga še zdaj “nohta”. Po vsem tem še zadnja preizkušnja – 8km smučarskega teka. Zanimivo še posebej, če nisi tako vešč te discipline kot  nekateri drugi, ki sem jih med kolesarjenjem prehitel. Tako se ti lahko zlahko pripeti, da zaradi utrujenosti in posledično temu slabše koordinaciji znajde palica med nogami. Kaj sledi temu, ne rabim komentirat. Ampak vseeno končal sem, fajn sem se imel, kar je bil primarnega pomena. Rezultata pravzaprav zdaj še ne vem, ker me je tam preveč zeblo, da bi čakal na njih. Ampak bo sigurno v prihodnjih dneh objavljen tukaj.  

Rečem lahko samo, da mi ni žal za to doživetje. Če pa bom še kdaj šel, pa nisem tako prepričan, saj bi bilo potrebno biti vseeno malo več na tekaških smučeh, kot le parkrat na leto.

Še grafičan predstavitev doganja, za kar se lahko zahvalimo Iztokovemu bratu Dušanu. Povezava do galerije!

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !