Samo Rauter

Skoraj ne morem verjeti, da gre čas tako hitro. Po moje nisem edini, ki si bi včasih želel, da dan ne bi imel le 24 ur. Prav zaradi tega sem prav danes imel pomislek ali zbrišem ta blog, ali pa le ponovno kaj napišem, kajti nabralo se je kar nekaj stvari od zadnje objave, ko sem pisal o prvi dirki. Teh je prav tako bilo od takrat že nekaj. Poročila iz prav vseh dirk, se nahajajo na naši spletni strani kluba, ki je po zaslugi vestnega Petra  zelo ažurna.  Glede mojega kolesarjenja lahko rečem, da je letošnja pripravljenost na kolesu  prava uganka, oziroma en dan se počutim, kot da bi imel ves čas veter v hrbet, drugi dan pa komaj prilezem čez nadvoz od avtoceste.

To, da sem v zadnjih mesecih več ali manj na relaciji Ljubljana- Ljutomer mi je postalo že popolnoma samoumevno.  Pač v službo je pač treba, ampak je potem vsaj večji užitek se popoldne usesti na kolo ter malo spucat glavo. Skratka dirkam še lahko, čeprav niti približno nisem več z mislim pri kolesu, kot sem imel to navado še kako leto poprej. To, da lahko dirkam pa sem sam sebi dokazal v Rušah,  ko sem navkljub temu, da sem bil cel teden službeno na konferenci v Rimu (o tem mogoče malo kasneje), bil celo konkurenčen, kar niti ni tako slab občutek. Še posebej če ta ta isti teden sploh nisem bil na kolesu in je bila želja po dirkanju  v nedeljo še toliko večja.   Spodaj sem dodal filmček, kjer je lepo videti kar nekaj padcev (na srečo nobenega z moje strani) in zanimivosti ravninske proge, ampak  zaradi tega tudi ne preveč lahke.

Ne vem, zakaj je šel trend krosa v to smer, da je čedalje bolj podoben spretnosti vožnji, kot pa temu, da bi enostavno gonil v “filter”, kot radi rečemo. Zaradi tega se pa dogaja, to da “največji” odhajajo na cesto. O prestopnikih si lahko preberemo tudi tukaj, na žalost tega  športa so tudi  nekateri najboljši  Slovenci že odšli na specialko.  So se pač odločili, ampak mislim, da sem jim včasih kar kolca po blatu in koreninah.

Skratka, sam se ne bom šel vozit po cesti, kar bom uresničeval že naslednji teden, ko imajo specialkarji Maraton Franjo, mi “umazanci” pa klasiko dirk z gorskimi kolesi v Kamniku. Kako zanimivo in blatno je bilo lani je prikazano tukaj. Po eni strani je bilo prav fajn, po drugi pa srčno upam, da bomo letos za vso to blato le prikrajšani.

Drugače pa kot, sem zgoraj omenil sem bil prejšni teden na konferenci sociologije športa v Rimu. Italijani kot Italijani, organiziranost jim ni ravno čast, ampak z veliko mero improvizacije so vse naredili, da je potekalo po “planu”. Pravzaprav je bilo malo ironično, da  sem bil v Rimu ravno v času dveh velikih športnih dogodkov( finale lige prvakot ter kolesarka dirka po Italiji), pa sem bil le stranski opazovalec, kot da bi bil doma. No malo je bilo le drugače, saj ne vidiš prav vsak dan množice navijačev ter večnega mesta, ki si pravzaprav zasluži to ime. upam, da bom si kdaj vzel več časa in si pogledal malo več, kot sem si pretekli teden, saj so vse te antične  znamenitosti res vredne ogleda.

Nekaj utrinkov iz Rima, ni se mi  ravno preveč dalo slikati, ampak vseeno.

Pa mogoče še nekaj utrinko ter  malo izobraževanja v obliki nekaterih posterjev, če koga zanima, da ne bodo samo prazne besede v tem članku.

Vnos je bil objavljen 5.06.2009 ob 09:42 in je zapisan pod KOLESARSTVO, miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.