Ponovno na zimski avanturi – zanimiva preizkušnja, ki je ne pozabimo zlahka…

Evo še sem med živimi, nekaj kar je vredno opisa. Letos sem se skupaj z Pistor Matejem ponovno udeležil zimske avanture, kjer smo se med sabo pomerili v različnih disciplinah in kot so tek, smučarski tek, krpljanje, alpsko smučanje, sankanje, vožnja s traktorsko zračnico ter nalogami presenečenja. Vse te discipline potekajo po določenem vrstnem redu, ki ga organizator ob prijavi predstavi udeležencem avanture. Namreč ob prijavi dobi ekipa orientacijsko karto na kateri so narisane kontrolne točke in vrstni red disciplin, ki jih nato skušaš najhitreje in najbolj racionalno premagati. Tokratne zimske avanture se je lotilo skoraj 30 ekip, ki so bile sestavljene iz dveh članov ne glede na spol.

»Zanimivo, naporno ter skrivnostno,« so tri ključne besede, ki nekako najbolj opišejo tovrstna tekmovanja. Kljub temu, da v soboto nisem bil prvič na tovrstnem tekmovanja, to seveda ni zagotovilo, da bo šlo vse kot po maslu. Še zdaleč od tega, vselej te lahko kaj preseneti. Že sama priprava zahteva logistiko, saj se vse skupaj začne z iskanjem razpisane opreme, skoraj obvezno sledijo diskusije in predvidevanja o različnih variantah proge in na podlagi tega taktične zamisli. Vsa pričakovanja se največkrat meri izkažejo za zmotna, saj so organizatorji vselej korak pred našim umom in nam pripravijo kakšno zanko, v katero se lahko zlahka ujameš. Prav to se je zgodilo tudi nama z Matejem, saj sva zaradi tega ker sva hotela biti (pre) hitra ujela v past in zgrešila kontrolno točko. Ampak obupala pa vseeno nisva, čeprav sva se morala vračati na omenjeno točko in s tem izgubila kar nekaj časa, ampak nič zato. Bo drugič bolje, saj se iz napak učimo, vsaj upamJ. Gremo kar lepo po vrsti, kot se za zimsko avanturo spodobi, so nas zjutraj v Kranjski Gori pričakale nizke temperature. Zaradi tega sva se ogrevala, kar ob kavi in se malce preveč poglobila in zaklepetala o sami trasi, da sva skoraj zamudila na štart. Tja sva prispela zgolj minuto prej, ampak ravno prav, da sva začela z iskanjem kontrolnih točk po Kranjski Gori, ki pa niso predstavljale posebne težavnosti, razen mogoče majhnega presenečanja že na prvi kontrolni točki, kjer smo morali zložiti sliko Salomonovo zloženko iz različnih puzlov. To nama je povzročalo, kar nekaj preglavic, kar pa ne moreva reči za smučarski tek, ki je sledil nato. Vmes smo se še sicer vozili s traktorsko zračnico ter streljali s puškami za paintball, kjer pa je seveda bilo težko zadeti tarčo. Nato pa vsaj za naju šok, saj sva ugotovila, da nisva našla ene kontrolne točke. Ni nama preostalo drugega, kot da se del poti vračava. Kljub vsemu nisva obupala, saj sva se še bolj zapodila na Vitranc, kjer so je posijalo sonce in je bil pravi raj in prečudoviti razgledi v dolino. Le ti na žalost niso trajali dolgo, saj sva morala kar hitro v dolino. Ubrali smo pot naravnost navzdol, ki ni bila preveč varna, še posebej če greš navzdol večji del poti kar po ta zadnji. in to večji del poti po ta zadnji, kar je bila najhitreje. V dolini smo prevzeli sanke, ki pa smo jih na žalost vseh nas morali prvo prinesti na vrh klanca. Bolje bi bilo, če bi namesto sank, imel psa na vrvici. Vsekakor bi mi bilo lažje, ker bi me vlekel. Sanke žal niso hotele same naprej, tako da je bilo kar naporno jih privleči na vrh. Ampak je na vrhu sledila nagrada, spust po sankališču. Nato pa še par kilometrov teka in že smo v Kranjski gori, kjer nas je čakala le še sladica. Par sto metrov krpljanja in pot s sedežnico na vrh smučišča in navzdol. Prava relaksacija za konec. Ravno prav, da nismo v cilj prišli preveč izmučeni. Zmagovalna ekipa zimske avanture je bila ekipa Leteči nomadi. Drugo mesto sta si delili ekipi Lima Salomon team in Itersport Mckinley. Midva (Ganeshateam) sva se uvrstila takoj za prvo trojko, nekoliko razočarana in hkrati zadovoljna, saj imava tako motiv za prihodnjič. Verjamem, da ta pustolovščina vsekakor ni zadnja, čeprav sva tudi tokrat med samim tekmovanjem, kaj nama je tega treba in da nikdar več ne greva. Ampak, ker se zarečenega kruha največ poje, in ker so občutki in spomini po dveh prespanih še vedno živi, velja za konec še vabilo organizacijske ekipe mestnih avantur www.adventurerace.si na naslednjo najbolj noro soboto v mesecu, ki bo 15.maja v Termah Snovik. Njihov moto: »Zmoreš? Si prepričan? Pridi in poizkusi!«, naj bo prava motivacija.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !