Zanimiva sobota v okolici Škofje Loke
Zakaj, sem do sedaj vedno znova in znova prejšnje avanture končal z mislijo »Never ever again«… Mogoče zaradi tega, ker si v cilju pač »neprijetno« utrujen. Vendar, ko nekako prideš po dveh treh dnevih k sebi razmišljaš povsem drugače. Občutek negotovosti dogajanja na pustolovščini, je to kar si lahko samo želiš. Ko v bistvu ne veš, kaj vse boš moral početi, v kakšnem vrstnem redu si bodo sledile stvari, kolikokrat se boš zgubil, kje te bo zmanjkalo tako ali drugače.
Resnica je ta, da sem v blogu nazadnje pisal prav o zimski avanturi. Vendar je bilo medtem še marsikaj vmes, kopica izletov, kolesarskih dirk, takšnih in drugačnih zgodb… Ne da ne bi bilo zanimivo, ampak nekako nisem našel motivacije da bi pretvoril misli in dogodke v besedilo. Skratka, včeraj sem bil že petič na avanturi in šele petič sem imel oz. sva imela priložnost, da sva najhitreje našla pot do cilja. Problemi se tudi tokrat niso čisto izgubili, ampak sva jih kar na hitro odpravljala. Izvedel sem, da gredo rolerji tudi brez prednjega koleščka, da če je sila znam plezati, da o kopanju v ne preveč topli Sori v sredini oktobra ne govorimo. Vse to se ti lahko«dogaja«, če se odločiš soboto preživeti na avanturi, kjer vsekakor ni dovolj le biti najhitrejši v teku, kolesarjenju… kot na večini tekmovanj, ki se jih udeležujem. Tu potrebno malce več zaustavljanja in razmišljanja. Vendar se za preveč razmišljnaja seveda ni za bati, saj že sama prijava na avanturo vzame del možganov. Ostali del pa ob naporu tako ali tako ne funkcionira preveč. Včeraj sva imela srečo, da pri začetnem kolesarjenju in nato teku ni bilo preveč težko najti točk. Tako, da sva lahko prve tri ure ob kolesarjenju in teku gor in dol bolj hranila možgane. Srečo sva tudi imela, da sva iz najvišje točke prišla skoraj direktno do čolnov. Tu pa je bilo konec za naju idealnih pogojev. Na reki sva vsaj trikrat zadela v skale, nekaj časa sva se vozila celo vzvratno, da o čofotanju do pasu in reševanju čolna, ki se je povsem zagozdil v skale sploh ne govorim. Sledilo je nekaj teka, plezanje, spuščanje po vrvi in nato spet nekaj teka (le kakšnih 5km) do rolerjev je minilo mirno. Ampak, kaj se mi je zgodilo potem… nikomur ne bi privoščil občutka, ko se pelješ z rolerji navzdol, seveda ne prepočasi odtegne prednji kolešček. Izšlo se je sanjsko, brez nesreče. Kako sem se potem v nadaljevanju brez koleščka v 3km klanec moral namatrati raje sploh ne povem. Sledil je še »malce« bolj strm klanček, kjer sva morala peš skoraj po vseh štirih na vrha naslednjega hriba. Ampak, ko sva nato prispela do koles, je bil do konca avanture vsaj zame le še lep kolesarski izlet. Sicer smo morali še pred koncem spet malo »laufati«, kakšnih 40 min, kot da predhodne tri urce teka niso bile dovolj. Vendar je šlo skozi, vse skupaj v malce več kot četrtini dneva. Ampak včasih se ti zdi teh 6 ur, kot cel dan. V spominu pa ostane mnogo dlje. Bolje povedano, vsaj do naslednje avanture. Kdaj, kje, kaj bomo počeli naslednjič…
